Trg Cattaneo

Poglobitev

Prvi dokumenti, ki pričajo o prisotnosti Judov v San Danieleju, segajo v 16. stoletje. Med njimi je tudi pogodba iz leta 1547, sklenjena med lokalnimi oblastmi in judovskim posojilodajalcem Simonom de Mantuo, v kateri so bile navedene obveznosti, prepovedi in dovoljenja. 

V primerjavi z Beneško republiko so tukaj Judje uživali več svobode, zagotovljena jim je bila pravica do bivališča, kot tudi do opravljanja trgovske ali posojilne dejavnosti. Nikoli ni bil ustvarjen geto, čeprav so vsi več ali manj živeli na istem območju, predvsem v bližini današnjega trga Cattaneo.

Kljub prepovedim določenim na lateranskem koncilu leta 1215 ter raznih papeških bulah iz 16. stoletja, tukaj Judje dolgo časa niso imeli nikakršnih omejitev glede delovnih dejavnosti. Tako so prispevali k razvoju trgovine, proizvodnje svile, žit in drugih izdelkov. Takrat je tu živelo manj kot sedemdeset oseb judovskega izvora. 

Leta 1687 je Isacco, sin bančnika Raffaelleja Luzzatta, kot prvi Jud iz Furlanije diplomiral iz medicine na Univerzi v Padovi. 

Od 18. stoletja je v San Danieleju zagotovo obstajala sinagoga, ki jo je skupnost uporabljala do začetka 20. stoletja.

Leta 1777 je Beneška republika objavila nov pravilnik, ricondotto, ki je narekovala Judom zapustiti kraje, kjer ni obstajal geto, kar je veljalo tudi za San Daniele. Mnogi so našli zatočišče v bližnjih mestih, kot so Gorica, Gradišče ob Soči in Trst.

V 19. stoletju je bila skupnost večinoma sestavljena iz razvejanega rodu Gentilli. Upravljali so trgovine, gostišče in trgovali z žitom, živalmi, vini in sviloprejkami. Leta 1899 je skupnost štela trideset oseb. 

Med prvo svetovno vojno je bila sinagoga vandalizirana.

Z zakonom Falco iz leta 1930 sta judovski skupnosti iz Vidma in San Danieleja prešli pod goriško.

16. junija 1944 je bilo bilo iz San Danieleja deportiranih devet članov družine Szörényi, ki je izvirala z Reke. Preživela sta le ena od hčera, Arianna, ki je ob aretaciji imela 11 let in njen komaj dvajsetletni brat Dino. Leta 2023 so bili v spomin na družino nameščeni kamni spotike na naslovu ulica Piave 64, kamor so se preselili leta 1943 v upanju, da se rešijo. 

Po drugi svetovni vojni si skupnost ni več opomogla, sveti predmeti iz sinagoge pa so bili preneseni v Muzej italijanske judovske umetnosti “Umberto Nahon” v Jeruzalemu. Zgradba je bila dokončno porušena leta 1969.

Prva dokumentirana judovska priimka v San Danieleju sta Nantua, ki mogoče izvira iz francoskega kraja, in Luzzatto. Začenši v 17. stoletju pa se pojavijo tudi Gentilli, Lolli, Caprileis, Sullam in Caravaglio.

Iz družine Luzzatto izhajajo pomembni zdravniki, literati, rabini in še bi se našlo. Od članov so omembe vredni Isacco, Nathan, Rav Anselmo in brata Efraim in Isacco, oba zdravnika.

Iz San Danieleja izhaja tudi družina znanega tržaškega judovskega učenjaka Samuela Davida Luzzatta (ShaDaL).

VIRI:

Besedilo sta napisali dr. Isanna Bonoris.

Federico Luzzatto, Cronache storiche della Università degli ebrei di San Daniele del Friuli. Cenni sulla storia degli Ebrei del Friuli, “La Rassegna Mensile di Israel”, Rim 1964 

Valerio Marchi, Gli ebrei a San Daniele del Friuli, in P. C. Ioly Zorattini, M. Perani, A. Spagnuolo (ur.), I cimiteri ebraici del Friuli. Cividale, Udine, San Daniele, San Vito al Tagliamento, Giuntina, Firence 2018, str. 53-58

Lara Pironio, L‘insediamento ebraico di San Daniele del Friuli nel Settecento, in “La Rassegna Mensile di Israel”, tretja serija, Vol. 65, št. 2 (Maj – Avgust 1999), str. 31-80

Arianna Szörényi, Una bambina ad Auschwitz, (ur.) Mario Bernardi, Mursia, Milano 2014

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj