Vojaško pokopališče v Stanjelu

Poglobitev

Že od srednjega veka je bilo Judom prepovedano posedovanje orožja in ponavadi tudi služenje vojski. V času vladavine Jožefa II. so avstrijske oblasti začele obravnavati vojaško službo kot eno izmed orodij za spodbujanje “civiliziranja” in asimilacije vseh Judov. Kljub nekaterim nasprotovanjem je bilo med letoma 1788 in 1789 odobreno novačenje Judov v cesarsko vojsko, predvsem v oskrbi in pehoti. 

Predvsem na zahodnih ozemljih je bila ta sprememba na splošno dobro sprejeta, saj so z njo Judje dobili možnost, da se bojujejo za domovino, kar jim je dalo občutek sprejetja in tolerance. V resnici pa predsodki do njih niso izginili. Očitali so jim dvojno zvestobo, tako Habsburžanom kot tudi judovstvu, kar je predstavljalo možnost izdajstva. Proti vzhodu, kjer so bile skupnosti bolj povezane v veri, je bil vpoklic v vojsko in oddaljevanje mladih od svojih družin ter skupnosti dojeto kot prava tragedija, ki bi lahko vodila do spreobračanja ali celo do razpada judovske kulture. 

Med prvo svetovno vojno je v avstro-ogrski vojski služilo približno 300.000 Judov, ki so bili večinoma zvesti Habsburžanom. Med njimi je bilo vsaj 238 višjih častnikov, ki pa so bili po Anschlussu, priključitvi nacistični Nemčiji, vsi odstavljeni. 

Na področjih z italijansko kulturo, kot sta bila Trst in Gorica, je precej Judov, predvsem mladih, sledilo irredentističnemu gibanju. Gre sicer za manjšinski delež, ki pa je vseeno zbujal sume avstrijskih oblasti in mnogi so bili zato internirani ali preseljeni na ozemlja, kjer so jih lažje kontrolirali. Med njimi lahko omenimo takrat že osemdesetletno Carolino Luzzatto Coen in družino Marcella Morpurga. 

Vojaško pokopališče v Štanjelu je bilo zgrajeno med letoma 1915 in 1917, kakor lahko razberemo s kamnitih blokov, ki so se nahajali ob vhodu, ki pa sedaj ne obstaja več. Prvotni načrt je sicer delo arhitekta Josepha Ulricha, zaključil pa ga je arhitekt Max Fabiani. Tukaj so pokopani tako pripadniki avstro-ogrske vojske, kot tudi ruske. Lokacija je bila izbrana, ker se je nahajala poleg železniške proge in tudi blizu bolnišnice, kjer so zdravili ruske vojake. Sama gradnja pokopališča je delo ujetnikov carske vojske.

Na žalost od tega monumentalnega kraja ni ostalo skoraj nič razen fotografij in arhivskih podatkov. Po avstrijskih podatkih je bilo tukaj pokopanih 993 oseb, po italijanskih pa celo 1315. 

Le nekaj elementov se je ohranilo do današnjih dni. Med njimi velja omeniti nagrobnika postavljena dvema vojakoma judovskega porekla. Eden posvečen Dezsőju Steinerju, podpolkovniku 46. polka, ki je umrl 19. avgusta 1917, drugi pa Rusu Solomonu Gershowu Fominu, ki je umrl 13. maja 1918.

Na skrajnem delu pokopališča se še danes nahaja tempelj v neoklasičnem stilu z velikim monumentalnim stopniščem. Na timpanonu je vklesano posvetilo padlim “FILIIS OPTIMIS PATRIA GRATA” in grba Avstije ter Ogrske z geslom Viribus Unitis.

VIRI:

Rosanna Supino e Daniela Roccas (ur.), L’apporto degli ebrei all’assistenza sanitaria sul fronte della Grande Guerra, Atti del Convegno Trieste, 8 maggio 2016, Silvio Zamorani Editore, Torino 2017

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj