Ulica Petrarca

Poglobitev

Judovska prisotnost v Gradišču ob Soči je dokumentirana že od leta 1585, ko se je, po izgonu Judov z Dunaja, sem preselila družina Morpurgo iz Maribora, takrat imenovanega Marburg. Leta 1624 so Habsburžani Moisesu in Iacobu Marburgerju za vso pomoč med vojnami dodelili naslov Hofjuden, dvorni Judje. Omenjeni naslov je predstavljal neposredno podrejenost cesarski oblasti, kar je vključevalo določene pravice in svoboščine, kot npr. versko strpnost in svobodo delovanja, bivanja in trgovanja. 

Leta 1753 je bila pravno ustanovljena judovska skupnost v Gradišču ob Soči, ki je zajemala tudi Tržič, Krmin in kraj Terzo. Več kot sto let je bila skupnost samozadostna in, čeprav majhna, v stalnem porastu. Leta 1857 je tako štela že 135 članov. 

Do 19. stoletja je bila večina članov skupnosti aškenaškega izvora, iz Avstrije, Slovenije in drugih delov Srednje Evrope. S porokami in priseljevanjem so počasi prišli v mesto tudi sefardski in italijanski Judje iz beneškega območja.

Judje iz Gradišča ob Soči so se specializirali na različnih področjih, od posojanja denarja in trgovine do pridelave in obdelave volne, svile, platna ter usnja. Po emancipaciji so se začeli ukvarjati tudi s svobodnimi poklici. 

Od začetka 18. stoletja je skupnost večkrat dobila ukaz, da se preseli v omejeno območje, ločeno od kristjanov, ampak se je temu uspešno izogibala s pomočjo privilegijev družine Morpurgo in miroljubne integracije v lokalno družbo. Kljub temu je leta 1769 bil ustanovljen geto na območju današnje ulice Petrarca z rešetkami na oknih odprtih proti zunanjemu svetu, dvema vhodoma in eno sinagogo, ki je bila med prvo svetovno vojno močno poškodovana. Od prvotne zgradbe danes ostaja samo obok, ki ga hranijo v mestnem muzeju. V tistih časih je skupnost štela 63 članov. 

Judje iz Gradišča so bili dolžni plačevati vrsto davkov in dajatev, kot so vojni prispevki, dajatve za izgradnjo geta in hiš v njem, davek na poroko ter prispevek za zagotavljanje strpnosti do njihove skupnosti. Samo tisti, ki so pridobili naslov Hofjuden, so bili oproščeni teh obveznosti. 

S političnimi spremembami v Beneški republiki iz leta 1777 so se mnogi Judje iz zahodnega dela Furlanije preselili na območje Gradiške dežele. V zelo kratkem času je geto postal prenatrpan. Ukinjen je bil z izdajo tolerančnih patentov med letoma 1781 in 1785, sama cesta skozi geto pa preimenovana v ulico Judovskega templja.

Leta 1893, ko je gradiška judovska skupnost štela manj kot 30 članov, se je le-ta združila z goriško. Od začetka 19. stoletja ni imela več svojega rabina, temveč se je oprla na rabina iz Gorice. 

VIRI:

Miriam Davide in Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016

Maddalena Del Bianco Cotrozzi, Gli ebrei di Gradisca ed i loro privilegi, in Ioly Zorattini Pier Cesare (ur.), Gli ebrei a Gorizia e a Trieste tra “ancien régime” ed emancipazione, Del Bianco, Videm 1984, str. 155-163

Maddalena Del Bianco Cotrozzi, Il trasferimento dei rotoli della Torah alla nuova sinagoga di Gradisca nel 1769, in “Memorie Storiche Forogiuliesi”, 61 (1981), str. 99-113

Maddalena Del Bianco Cotrozzi, La Comunità ebraica di Gradisca d’Isonzo, Del Bianco, Videm 1983 

Maddalena Del Bianco Cotrozzi, Le famiglie ebraiche delle Contee di Gorizia e Gradisca in età moderna e contemporanea, in Miriam Davide e Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016, str. 255-272

Edgardo Morpurgo, La famiglia Morpurgo di Gradisca sull’Isonzo, Società Cooperativa Tipografica, Padova 1909

Nikolaus Vielmetti, Elia Morpurgo di Gradisca, protagonista dell’Illuminismo ebraico, in Pier Cesare Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei a Gorizia e a Trieste tra “ancien régime” ed emancipazione, Del Bianco, Videm 1984, str. 41-46

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj