Ulica Rastello

Poglobitev

S tolerančnim patentom Jožefa II. iz leta 1781 so bile odpravljene nekatere omejitve, kot obveznost življenja v getu, nošenje prepoznavnega znaka ali opravljanje ročnih del. Judje so lahko svobodno izbirali in obiskovali državne šole in univerze z izjemo teološke fakultete. Judenordnung, pravni red iz leta 1790 in svoboščine pridobljene pod napoleonsko oblastjo med letoma 1797 in 1813 so goriškim Judom prinesli emancipacijo, ki pa se je tu dokončno ustalila šele po letu 1867. V Napoleonovih časih so bila odstranjena vrata geta.

Leta 1850 je bilo v Gorici registriranih 314 Judov, kar je bilo najvišje število, doseženo v mestu. 226 jih je še vedno živelo na območju bivšega geta, ki je takrat predstavljalo pomembno trgovsko območje in je predvsem bilo blizu sinagoge. 

Leta 1893 se je skupnost iz Gradišča ob Soči združila z goriško. 

Po prvi svetovni vojni se je skupnost drastično spremenila in zmanjšala, saj so mnogi, predvsem mladi, umrli v boju, številni italijanski člani pa so se odločili za selitev v pomembnejša mesta. Istočasno so iz vzhodnega dela Evrope prihajali Judje na begu pred carskim antisemitizmom. V tem času so v skupnosti zabeležili vsesplošno osiromašenje, s čimer pa so se z zunanjo pomočjo uspešno soočili. Večina zahvale gre tržaski judovski skupnosti, predvsem Carlu Nathanu Morpurgu, ki je bil član Odbora za pomoč judovskim izseljencem že v dvajsetih letih 20. stoletja in od leta 1939 tudi tajnik skupnosti v Trstu. 

Z novim zakonom Falco iz leta 1930 so bile italijanske judovske skupnosti reorganizirane in skupnosti iz Vidma in San Danieleja del Friuli sta se združili z goriško.  

Na Goriškem so leta 1938 prešteli 183 Judov. Fašistični zakoni so mladim judovskega izvora prepovedali obiskovati državne šole. Glede na to, da v Gorici ni bilo judovske šole, sta poučevanje prevzela učiteljica Rina Luzzatto, kasneje doportirana in ubita v Auschwitzu, in še mladi Marcello Morpurgo.

17. septembra 1938 je Mussolini obiskal Gorico in imel govor na Travniku (it. piazza Vittoria). Marcello Morpurgo se je govora udeležil in se kasneje spominjal protisemitskega, ampak takrat še predvsem protislovenskega vzdušja. 

Skupnost je bila skoraj izničena pod nacistično okupacijo. Po osvoboditvi so ji v veliko oporo in pomoč bili člani judovske brigade in judovski vojaki ameriške vojske, dokler so se zadržali na tem območju.

Marcello Morpurgo je s temi besedami opisal težak povratek v normalno življenje: “Znašli smo se brez strehe nad glavo, brez pohištva in pripomočkov, brez vsega, ostalo je samo tisto kar smo imeli na sebi. Vse to pa je po letih uporabe zob časa več kot očitno načel. Ampak kako naj se žalostimo za to, ko pa so mnogi izgubili življenja? Vse materialne dobrine izgubijo vrednost v primerjavi s fizičnim trpljenjem, mukami in grozljivo smrtjo deportirancev.” [str. 193].

Leta 1969 je goriška judovska skupnost štela tako malo članov, da je bila priključena tržaški. 

VIRI:

Orietta Altieri, La comunità ebraica di Gorizia: caratteristiche demografiche, economiche e sociali (1778-1900), Del Bianco, Videm 1985

Giuseppe Bolaffio, Sfogliando l’archivio della Comunità di Gorizia, in “La Rassegna Mensile Di Israel”, vol. 23, št. 12, 1957

Chiara Lesizza Budin, Vita e cultura ebraica nella Gorizia del Settecento, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 1995

Adonella Cedarmas, La Comunità israelitica di Gorizia. 1900-1945, Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione, Videm 1999

Miriam Davide e Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016

Marcello Morpurgo, Valdirose. Memorie della Comunità ebraica di Gorizia, Del Bianco, Videm 1986

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj