Sinagoga

Poglobitev

Goriška sinagoga je bila odprta leta 1756 na istem mestu, kjer je že od leta 1699 stal oratorij. Gre za versko zgradbo, zgrajeno pred judovsko emancipacijo, zato od zunaj ni prepoznavna in je bila postavljena v getu, kot je bilo določeno v papeški buli iz leta 1555. Dostop do sinagoge je bil mogoč le skozi dva prehoda ob strani bližnjih hiš. Na zunanji strani je bilo vidnih pet oken, kot simboličen prikaz Pentatevha, kar je omogočalo Judom, ki niso bili iz Gorice, da jo prepoznajo.    

Tukaj je skupnost sledila aškenaškemu obredu, ki izhaja iz nemško govorečega dela Evrope. Sinagoga je zgrajena v strogem in preprostem, ampak elegantnem slogu z neoklasičnim okrasjem. V notranjost je razdeljena na dva dela, proti vzhodu lahko vidimo Aron, okrašen v beneškem baročnem stilu. Gre za omnaro, kjer je shranjena Tora, zvitek s svetimi zapisi. Na nasprotni strani pa se nahaja Bima, stojalo za Toro, iz cedrovega lesa. 

Sinagoga je bila med prvo svetovno vojno hudo poškodovana, vendar so bili oprema in sveti zapisi pravočasno odpeljani v Trst. Leta 1920 je bila sinagoga obnovljena in ponovno odprta. Po letu 1936 si skupnost ni več mogla privoščiti rabina in imela je le kantorje ali nadomestne rabine.

Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bila tudi Gorica vključena v operativno cono pod nacističnim vodstvom. 23. novembra 1943 je bilo približno 30 Judov prisilno odpeljanih s tovornjaki do zaporov v Gorici in Trstu. 7. decembra se je njihova pot nadaljevala proti Auschwitzu, od koder se je od teh deportirancev živ vrnil samo Giacomo Jacoboni. Tudi v mesecih, ki so sledili, se je deportacija goriških Judov nadaljevala iz drugih območji severne Italije. Od teh je deportacijo preživela samo Iris Steinmann, ki je bila aretirana na področju Modene in deportirana iz taborišča v Fossoliju.  Poleti leta 1944 v Gorici ni bilo več Judov. Ostali so le njihovo premoženje in lastnina, ki so jih postopoma zaplenili. Nacisti so sinagogo oskrunili in pokradli srebrnino in svete predmete, ko jim je skrbnik pokazal, kje so bili skriti. 

Po vojni so ameriški vojaki judovskega porekla, nastanjeni v Gorici, poskušali oživeti skupnost in so s pomočjo vojaškega rabina Nathana A. Baracka celo ponovno odprli sinagogo. Ko so ameriški jodovski vojaki leta 1947 zapustili mesto se judovska skupnost ni bila več sposobna sama podpirati. Pokopališče v Rožni Dolini ni bilo več v uporabi, saj je ostalo na drugi strani novonastale meje. 

13. maja 1951 je bilo na zid notranjega dvorišča sinagoge postavljeno obeležje v spomin deportiranim Judom z Goriškega. 

Leta 1972 je bila sinagoga, ki tedaj ni bila več v uporabi, uničena, zvitki tore pa sekularizirani. Po temeljiti obnovi jo je Goriška občina leta 1984 ponovno odprla za bogoslužje in ob njej postavila razstavo o juduvstvu na Goriškem z naslovom “Jeruzalem ob Soči”.

Vrt je bil poimenovan po najmlajšem deportirancu iz Gorice, Brunu Farberju, ki je bil aretiran pri nekaj mesecih starosti skupaj s starši v Ferarri, kjer je družina iskala zavetje.

VIRI:

Orietta Altieri, La comunità ebraica di Gorizia: caratteristiche demografiche, economiche e sociali (1778-1900), Del Bianco, Videm 1985

Giuseppe Bolaffio, Sfogliando l’archivio della Comunità di Gorizia, in “La Rassegna Mensile Di Israel”, vol. 23, št. 12, 1957

Chiara Lesizza Budin, Vita e cultura ebraica nella Gorizia del Settecento, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 1995

Adonella Cedarmas, La Comunità israelitica di Gorizia. 1900-1945, Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione, Videm 1999

Miriam Davide e Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016

Pier Cesare Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei a Gorizia e a Trieste tra “ancien régime” ed emancipazione, Del Bianco, Videm 1984

Marcello Morpurgo, Valdirose. Memorie della Comunità ebraica di Gorizia, Del Bianco, Videm 1986

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj