HIŠA Ascoli

Poglobitev

Jezikoslovec in jezikovni zgodovinar Graziadio Isaia Ascoli (Elchanan Jesaia) se je rodil v Gorici leta 1829. Njegov oče je bil Leone Flaminio, pomemben pripadnik goriškega meščanstva. Po očetovi smrti je opustil uradni študij, da bi lahko prevzel družinski posel, ampak je kot samouk nadaljeval študij s pomočjo rabinov Samuela Vite Lollija in Isaaca Samuela Reggia. Njegova učitelja in odraščanje v večjezičnem okolju so močno vplivali na njegove študije in navdušenje nad jezikoslovstvom, še posebej semitskih jezikov in govoric. Pri sedemnajstih letih je objavil esej o furlanskem jeziku in njegovi sorodnosti z vlaščino (Sull’idioma friulano e sulla sua affinità colla lingua valaca).

Iz njegovega prvega političnega dela, ki govori o strpni in složni italijanski Gorici ter o resnicah in upanju za bodočnost v Avstriji leta 1848, “Gorizia italiana, tollerante, concorde. Verità e speranze nell’Austria del 1848”, lahko že razberemo njegov pogled na svobodo in versko enakopravnost. Kot edino možnost za uresničitev teh idealov je tedaj videl le Savojce in kasnejšo Kraljevino Italijo. Proti koncu 19. stoletja je njegova iredentistična plat vedno bolj prihajala na plan, čeprav nikoli ni zagovarjal vojne z Avstrijo. Povdarek na spoštovanju in svobodi jezikovnih in kulturnih raznolikosti v Julijski krajini je bil zanj ključnega pomena. Prav on je dal to ime območju Avstrijskega primorja, ki je vključevalo Gorico, Gradišče ob Soči, Trst in del Istre. 

V pedesetih letih 19. stoletja je bil eden od voditeljev goriške skupnosti in se je poročil s Fanny Beatrice Cohen, tržačanko judovskega rodu, s katero sta imela štiri otroke. Njegova navezanost na goriško skupnost, iz katere je izhajal, je bila izredna. Skupnost ga je že v času njegovega življenja počastila s poimenovanjem ulice starega geta. 

Leta 1852, ko se je prvič odpravil do Milana, je spoznal pomembne jezikoslovce in orientaliste, ki so bili izredno navdušeni nad njegovim znanjem, ki ga je nabral kot samouk. Leta 1861 je sprejel katedro za pravkar ustanovljeno znanstveno in primerjalno jezikoslovstvo, oz. primerjalno filologijo, in sanskrtski jezik na Znanstveno-literarni akademiji v Milanu. Za opredelitev tega področja je skoval izraz glotologija, ki ga je leta 1935 priznalo tudi Ministrstvo za šolstvo.  

Brez problemov se je vključil v  milansko judovsko skupnost, ki se je po ponovni ustanovitvi leta 1866 hitro razvijala. Judje bili sicer iz Milana izgnani leta 1597. Aktivno je sodeloval tudi pri takratnih judovskih revijah, kot so bile Corriere Israelitico iz Trsta in Vessillo Israelitico, ki je izhajal v kraju Casale Monferrato. 

Veliko je pisal o temah, kot so judovska emancipacija, strah pred opustitvijo izvorne religije,  krščanski antijudaizem in obtožbe obrednega žrtvovanja krščanskih otrok ter antisemitizem. Slednji se mu je zdel še posebej nerazumljiv, saj se je pojavljal v državah, ki so Judom omogočile versko svobodo. 

Leta 1889 je postal senator Kraljevine Italije. Njegova globoka naklonjenost Italiji je v njem zbudila antisionistične občutke, zlasti v zadnjih letih njegovega življenja.

Umrl je leta 1907 v Milanu, kjer je tudi pokopan. Leta 1919 je bilo v Gorici ustanovljeno Furlansko filološko društvo, Società Filologica Friulana “Graziadio Isaia Ascoli”. 

VIRI:

Maria Elisabetta Loricchio, Graziadio Isaia Ascoli. Biografia di un intellettuale, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 1999

Carla Marcato in Federico Vicario (ur.), Il pensiero di Graziadio Isaia Ascoli a cent’anni dalla scomparsa, Convegno internazionale Gorizia-Udine, 3.-5. maj 2007, Furlansko filološko društvo, Videm 2010

Fulvio Salimbeni, Graziadio Isaia Ascoli, un protagonista della civiltà del Risorgimento, in Miriam Davide in Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016, str . 285-291

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj