Judovsko pokopališče

Poglobitev

Današnje judovsko pokopališče je nastalo kot posledica Jožefinskih in Napoleonovih zakonov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki so zapovedovali pokop pokojnih izven naseljenih delov. O morebitnem drugem kraju za pokop gradiških Judov ni nikakršnih sledi.

Najstarejši nagrobni kamen (maceva) seže nazaj v leto 1805 in je posvečen Malki – Regini,  vdovi Menachema Morpurga. Pokopana je bila izven mestnega obzidja, njen grob pa prenesen deset let kasneje na judovsko pokopališče. 

Pokopališče obsega približno 2000 m² in zajema 89 grobov. Do leta 1851 so bili epitafi samo v hebrejščini, kasneje pa se pojavljajo napisi tudi v italijanščini, nemščini ali so celo dvojezični. Samo en nagrobni kamen ima napis v hebrejščini in latinščini in je posvečen Samueleju Luzzattu, ki je umrl leta 1855. 

Žal je danes veliko nagrobnikov nečitljivih, običajno pa so bile na njih napisane krajše pesnitve z biblijskimi citati in hvalnicami umrlemu. Grobovi so preprosti in brez bogatega okrasja. Ne najdemo cvetja, temveč kamenčke in napise “šalom” ali kratice תנצבה (T.N.TZ.B.HA), kar pomeni “naj bo njegova/njena duša povezana v svežnju živih”. 

Najpogosteje se ponavljajo imena starih mestnih družin z razpoznavnimi grbi, Morpurgo z Jono, ki ga požira kit, Prister, oz. Cohen, z razpoznavnim simbolom blagoslavljajočih rok in družina Luzzatto, oz. Luzzatti, kjer v simbolu najdemo petelina z zlatim žitnim klasom v kljunu ter tri zvezde in polmesec nad njim.  

Prisotne so tudi družine Feigenbaum, Berger, Vitali, Pardo, Levi, Schiff, Basevi. Večina priimkov je aškenaškega izvora in jih najdemo na pokončnih nagrobnikih. Tukaj so pokopane tudi osebe iz družin, ki niso pripadale lokalni skupnosti kot so Reiss, Sheielà, Farber, Traubner, Auerbach, Steinmann, Freund, Rotstein, Brandt, Sterri, Valobra, Bolaffio, Papouchado, Dov Achituv.

Zaradi izseljevanja v druge kraje je bilo pokopališče vedno manj v uporabi že v letih pred prvo svetovno vojno, v obdobju med letoma 1931 in petdesetimi leti pa tukaj ni bil pokopan nihče. 

Od konca druge svetovne vojne služi tudi goriški skupnosti, ki je takrat ostala brez pokopališča v Rožni Dolini, ki je bilo dodeljeno jugoslovanski strani.

VIRI:

Maddalena Del Bianco, Pier Cesare Ioly Zorattini, Mauro Perani, Antonio Spagnuolo (ur.), Il cimitero ebraico di Gradisca d’Isonzo, Giuntina, Sesto Fiorentino 2020

Maddalena Del Bianco Cotrozzi, La Comunità ebraica di Gradisca d’Isonzo, Videm, Del Bianco 1983

Angelo Vivian, Il cimitero ebraico di Gradisca d’Isonzo, in “Egitto e Vicino Oriente”, Vol. 9 (1986), str. 151-155

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj