UlicaAscoli

Poglobitev

Že v 14. stoletju lahko govorimo o občasni prisotnosti Judov v Gorici in sicer na območju današnjega trga Cavour, ki se je takrat imenoval Spodnji trg. O njihovi stalni prisotnosti v mestu pa lahko govorimo proti koncu 15. stoletja v četrti Cocevia, saj so bili toskanski bankirji zaradi previsokih obresti primorani zapustiti mesto. 

Leta 1509 je Goriško-Gradiška grofija prešla pod habsburško upravo in cesar Maksimilian I. je goriškim Judom s pogodbo podelil nekatere svoboščine, kot so pravica do bivališča in opravljanja poklicne dejavnosti, kjer so se nastanili. V 16. stoletju so podelili tudi nekaj dovoljenj za odpiranje posojolinic. Zahvaljujoč cesarskim privilegijem je judovska skupnost v Gorici v 17. stoletju rasla. Nekaterim posameznikom je bila dana možnost posedovanja premoženja, drugim je bil podeljen naziv Hofjuden. Prvi med njimi je bil leta 1624 Giuseppe Pincherle.

Kot predhodno v Trstu, je tudi tukaj cesar Leopold leta 1698 ustanovil geto. Sprva je bil načrtovan za območje ulice Cocevia, odločili pa so se za predel blizu takratnega pokopališča žrtev kuge, kjer danes poteka ulica Ascoli, ki ga je z ene strani omejevala cerkev Sv. Ivana, ki tudi daje ime četrti, z druge pa potok Koren. V samem getu je bilo šestnajst hiš, ki so bile prodane ali oddane v najem Judom, na oba vhoda so postavili vrata, okna s pogledom izven geta pa so zazidali. Judje so verske obrede od leta 1699 opravljali v oratoriju znotraj geta. 

V goriškem getu so bile omejitve v primerjavi s Trstom strožje, čeprav niso vedno strogo sledili pravilom. Goriški Judje so npr. morali nositi razpoznavni znak, plačevati davek za nošenje dragocenih predmetov in zaposlovanje krščanskega osebja, niso imeli pravice do nakupov izven geta, med katoliškimi prazniki so bili primorani zapreti trgovine in niso smeli iz geta, v času posta so morali vsaj dvakrat sodelovati pri bogoslužju v cerkvi.

V Gorici so Judje opravljali različna dela, med drugim so se bavili s sviloprejstvom, posojanjem denarja, prodajali so rabljena oblačila in predmete in delovali kot trgovci, predvsem družina Morpurgo.

Leta 1775 je bila v getu ustanovljena državna judovska šola z dovoljenjem, da v soboto prekine pouk. Šola je bila namenjena otrokom starim od šest do trinajst let. Že v devetdesetih letih 19. stoletja v goriški judovski skupnosti ni bilo več analfabetov mlajših od šest let. Šola je bila ukinjena v 19. stoletju zaradi pomanjkanja učencev.

Leta 1777 so politične spremembe v Beneški republiki prisilile mnoge Jude k izseljevanju z beneškega ozemlja in tako so nekatere družine, ki so bežale iz Benetk in beškega dela Furlanije, izbrale Gorico ter tudi Gradišče ob Soči in Trst.  

Leta 1940 je bila ulica Ascoli poimenovana “Via Tunisi”, dokler ni 1951. leta spet dobila svojega prvotnega imena.

VIRI:

Orietta Altieri, La comunità ebraica di Gorizia: caratteristiche demografiche, economiche e sociali (1778-1900), Del Bianco, Videm 1985

Giuseppe Bolaffio, Sfogliando l’archivio della Comunità di Gorizia, in “La Rassegna Mensile Di Israel”, vol. 23, št. 12, 1957

Chiara Lesizza Budin, Vita e cultura ebraica nella Gorizia del Settecento, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 1995

Adonella Cedarmas, La Comunità israelitica di Gorizia. 1900-1945, Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione, Videm 1999

Miriam Davide e Pietro Ioly Zorattini (ur.), Gli ebrei nella storia del Friuli Venezia Giulia. Una vicenda di lunga durata, Giuntina, Firence 2016

Marcello Morpurgo, Valdirose. Memorie della Comunità ebraica di Gorizia, Del Bianco, Videm 1986

Iz italijanščine v slovenščino prevedel Boris Štrukelj